Na koncertnem listu s štirimi oblački na modrem nebu, ki simbolizirajo soprane, alte, tenorje in base, je naša Damjana spet pustila sled:
Ptica z belimi perutnicami
riše smeh skozi tvoje srce,
na nebu vsak večer
zvezde tiho prižge.
Skozi puščavo,
tako le izgleda,
izgubljena prhuta,
a ona verjame v oazo,
ki v njenem srcu je doma.
Punce smo pred koncertom še enkrat zaprosile Markota (dirigenta), da nas več gleda med petjem (pred intonacijo, po intonaciji, po možnosti tudi med intonacijo, vsekakor pa med skladbo...). No, Marko je med nasmihajočim izmotavanjem obljubil nekaj v stilu "bom poskusil"...
Na tem malem prostoru smo se zlili s publiko (dobesedno!). A nas Marko gleda?
Gleda, gleda! In mi smo bili v zameno zelo ubogljivi - bolj je Marko mahal, bolj smo mi peli. Tudi druga neverbalna komunikacija je laufala 100 na uro: palec gor - Višje, višje!, zgubano čelo - Bolj nežno!, hudomušen pogled - Zdaj pa le veselo!, neopisljiv izraz na obrazu (glej sliko) - Lušt'n!, širok objem - Razpali!!!...
Metka - sopranistka, a smo jo že kdaj omenili? - je pretvorila naš "profil" v drugo enoto - v pesniške stihe - ker imamo zelo radi rime, kar poskušamo udejaniti na naših družnih pesniških večerih /mimogrede, a še pomnite tisto "medvedjo glavo listopadno"? Pozdravljamo oštirja Dušana, ko smo ravno pri tem/.
Prav fletna druščina smo mi -
Prav fletna druščina smo mi -
vsak iz lušta svoj'ga pridrvi.
Eden riše, drugi študira,
tretji otroke dresira ali inštrumente svira.
A ko melodija iz grl mnogih v eno zazveni,
še znani pevec črni kos... le obnemi.
Ja, Metka, tole s črnim kosom si pa lepo povzela...
In ta vroč večer se je tudi tokrat prelepo končal. Hmmm, po katerem koncertu že smo odšli v center mesta in se pri Prešercu pevsko povezovali s parlamentarci z Danske in Švedske? No, vsekakor smo v teh predpoletnih dneh naredili vse, da se glas o prijaznih - in dobro uglašenih -Slovencih raznese po svetu.
(Zapisala NeTi)
Ni komentarjev:
Objavite komentar