Na najbolj deževno soboto na svetu smo se odpeljali na Kras. In bolj smo se bližali Pliskovici, bolj temni so bili oblaki in kaplje gostejše. Čudovito! Mokri zidovi, mokri listi, mokri čevlji, mokri nosovi, mokre kamnite poti... kraška melanholija vseokrog, le v nas ne. No, mogoče majčkeno...
Mi pa smo našli svoje okno v svet. Na ven in na noter.
Kljub soncu, ki ga ni bilo, so bili prizori okoli nas nepozabni. In morda nismo narodnih pesmi nikoli razumeli bolj kot prav tedaj ;)
Ubirali smo poti, ki so bile (kot običajno) neobičajne.
Tole ni odraz naše nerednosti, ampak izraz našega smisla za kompozicijo (nekdo se je celo tako zelo potrudil, da je zamenjal levi in desni čevelj, saj je zaradi tega prizor pridobil nove dimenzije, pa tudi pevec z zelenim copatom ne stoji na stopnicah slučajno).
Mali kakadu (ko se je tenorjem zaradi t. i. utrujenosti začelo trgati...)
Jaroševi prsti so čudežni.
Tap tap tam dam... Ne, ne - tap tap tap tap dam dam...
Kot pravijo - najlepša jutra so zjutraj... (preverjeno drži)
Zakaj že nismo imeli vaj zunaj?
Načrti, da bi naslednji dan špricali šole in službe, so se žal izjalovili. (Upamo, da naši šefi ne berejo tega, saj nas imajo za mile in vdane ovčice.)
Pripis: nadaljevanje sledi (slik je še toooooliko!), če ne bo avtoričina familija ponorela, ker avtorica že cel dan visi na računalniku.
(NeTi)