Na gradu Trebnik, pod gosto, dušo božajočo streho krošenj starih dreves je odločno zadonela zaobljuba: Da, hočem jo! (Luka) Naša Petra je bila za pričo, tako da kakšna poznejša izmotavanja iz katerekoli smeri ne bodo mogoča.
Naša skupinica v ozadju čaka, da na naš način Tini in Luku zaželimo vso srečo. Eni še malo ponavljamo besedilo, drugi pa smo se majčkeno zasanjali v lastne spomine ali misli na prihodnost.
V dvoje, v dvoje biti, v dvoje... Lepši, srečnejši v dvoje je ves svet.
Otroka, kakor dva otroka,
ki skrivnosti odkrivata
in jih uživata dosti bolj,
ker nista več otroka.
V dvoje, v dvoje, ljubezen druži v dvoje...
Najdeš sebi, podobnega prav tebi,
srce odpreš na stežaj,
zaplavaš v nežnosti raj...
Lepši, srečnejši v dvoje je ta svet!
(Elza Budau - frajerka, ej!)
Poljub je odpoljubljen, prstana zamenjana, želje odpete, naša košara oddana in voščilo izrečeno:
Pomlad oživi najbolj neverjetne stvari.
Še v kuhinji začnejo se razvijati
drobne skrivnostne strasti.
Da ne bi le pri loncih ostala,
pred vama je VOCIS IMAGOva košara.
V vajinem domu je kuhinja pripravna,
da v njej kakršnakoli umetnost
postane spektakularna.
Ščipanje, sekanje, mešanje, valjanje,
brisanje, obračanje... neskončno mehčanje,
naj tovrstna poezija vaju zapelje
v čudovito zakonsko potovanje.
(Damjana)
Dan se še ni končal, ne za mlada zakonca ne za nas. Najprej koreografija za sliko, potem pa naprej. Za mizo je padla odločitev za tale blog, v zraku je še ideja za knjižni klub in debatne večere in... uh, vsekakor bo treba uvesti nadure.
Draga Kristina in Luka, luba vigred se rodi, užiule vse stvari. Kako tičice pojo, noj rožice cveto! Veselimo se z vama vsi Vocisimagovci! /Mimogrede, sta mogoče že nazaj z medene Japonske?/
(Zapisala NeTi)
Ni komentarjev:
Objavite komentar