Takole smo se pod vrhom grička s cerkvijo zbrali na jutranji kavici, ko se je hudo vroč in nenavaden dan šele slutil nekje na obzorju. Za dežnik lahko zaenkrat rečemo, da je precej nepotrebna prtljaga (ha - ha).
Ura je bila še zgodnja, ampak slovenskega ljudstva in sončnih žarkov in Bolgark in klobučkov se je na prizorišču drenjalo še pa še. Naša moška ekipa obljublja totalno zmago :) (za Jaroša se sicer zdi, da ga note nekoliko begajo) 
Vse punce smo se pošlihtale med alte in soprani smo naredili precej zmede med starejšimi altistkami iz drugih krajev, ki so se neprestano nervozno ozirale čez rame. Grozile so sončne opekline, zato smo si podajale našo turkizno marelo in se mazale z zaščitnim faktorjem 36. Vaja je bila nadvse zabavna, brez naših tenorjev pa ne bi bilo nič iz Rajte, dajte! in Dekle, to mi povej. Itak...
Že čisto skurjeni smo si našli prostor v gostilnici, kar smo smatrali, glede na gužvo, za velik uspeh. Kmalu pa se je izkazalo, da stare modrosti še kako držijo, vsaj kar se sreče opoteče tiče... - tam so namreč veselo in z lahkim srcem pozabili na naša naročila. In ker je v življenju treba vedno nekaj početi, smo si čas krajšali s postavljanjem stekleničnih stolpov, uganjevanjem, kdaj vendarle dobimo kosilo na mizo,...
s študiranjem za izpit in še čem. Zunaj se je že začela povorka, zato se je del zbora odcepil in krenil na sceno. Zgovorni napovedovalec pa si je po pripovedovanje očividcev skoraj zlomil jezik ob prebiranju imena našega zbora in nas sploh označil za zelo majčkeno majceno skupinico (bistvo je očem nevidno, ne?).
Ampak naš predsednik se je domislil zvitega načrta, pa o tem kasneje. No, eno pikico kasneje.
Medtem, ko so si ljudje iskali prostor na betonskem odru, nad sabo razpirali senčnike in se pokrivali s kapicami, smo mi še vedno čakali na hrano. V gostilni so za nameček še zamešali svinjske in puranje zrezke in ko smo končno dobili meso na mizo, se ni nič ujemalo. Ampak mi smo ostali dobre volje, še posebno, ko nam na koncu niso računali pijače.
Siti smo se na klancu našli z drugo polovico zbora. Povorka je še trajala in na pobudo predsednika smo ugotovili, da gremo lahko še enkrat mimo napovedovalca, saj tisto, kar je prej prebral, ni bilo za nikamor. Ko nas je gospod spet zagledal, mu ni bilo prav nič jasno, ampak vso stvar je rešil naš predsednik (kapo dol, Siksi!), ko je prijel mikrofon v roke in prav lepo vse razložil in povedal, da je donelo daleč naokoli. Režali smo se na vsa usta, razen gospoda napovedovalca, se mi zdi, tudi Cukjati in Janša v prvi vrsti :))
In naši tenorji so postali zvezde TV prenosa. Who else??? Takega veselja, mladostne zagnanosti in gorečnosti se res ne da zgrešiti. Punce smo končale v eni gužvi v kotu, kjer je bila vročina totalno huda, zato smo malce predčasno zapustile prizorišče. Ampak starim mamicam ni bilo nič, če se kdo slučajno boji zanje, kar cvetele so!
Takole je sledilo ohlajanje v še eni gostilnici. Ob petju, seveda. Kdo prepozna našega dirigenta? (He is in disguise =)
V bližnji cerkvici se nam je zgodil še kratek koncert, za dušo in nekaj naključnih obiskovalcev. Irish blessing je seveda železni repertoar.
Končno smo med domorodnim ljudstvom našli enega, ki je uspel ujeti vse nas v objektiv (in skoraj celo cerkev!) ter pritisniti na pravi gumb fotoaparata. 
Vožnja domov je bila divja in nepozabna. Kot ves dan ;)
2 komentarja:
Aja, kdaj gremo pa na Triglav?
Glede na incident na povorki upam, da nam bodo prihodnje leto sploh dovolili sodelovati...
Triglav? Jest sm za...
Objavite komentar