V najstarejši hiši v Kranju je prijetno hladno. Lepo zvenimo in tudi kubalibreji lepo tečejo. - Ja kje pa je Jaroš? Sej je bil glihkar tuki... -
Zdravkine barve se prelivajo v nas od vsepovsod.
Kdo je Zdravka? Na to najprej poskuša odgovoriti gospod s kravato,...
... potem pa še Zdravka sama. Ampak treba je vendar le pogledati njene umetnine :)) - Jaroša še zmeri ni... -
Tudi mi pokažemo svoje barve in poslušalci nam z vzkliki povedo, da smo jim všeč. - Jaroš se medtem mirno sprehaja po Kranju in veter mu prinese naše petje okoli ušes. Potem pa - šprint! -
Dobre stvari se ponavadi končajo z objemi veselja, sendvički, smehom in - tremi tenorji. - Na srečo je Jaroš pritekel še pravi čas, da je vse to ujel - peli bomo pa itak še velikokrat! -
Zdravka, vse čestitke za ta lepi projekt!


The Winners! Končno na cilju. Od mraka pa še vedno niti ene same majhne majcene teminice.
Ja kdaj pa je uletela noč???
Tradicionalni spust balonov nam najprej ovlaži oči, po strmoglavljenju nekaterih še gorečih primerkov pa požene po udih tudi nekaj strahu pred požarom. Veter je v teh grapah hud, ni kaj. Ampak zemlja je vlažna in lahko smo se brezskrbno predali sanjavemu strmenju v lučke nad nami.
Pred nočnim gozdnim pohajkovanjem smo še 73-ič ta večer zapeli Irish Blessing, prižgali bakle, se nastavili kameri, nato pa...
...ČIRULE ČARULE...