KULTURNI PRAZNIK

Radi imamo glasbo, poezijo, barve, zgodbe, hiše, mostove, vodnjake,... vse, kar je lepo in te vsaj malo požgečka okoli srca. Zato smo se zbrali takrat v februarju, ni dolgo še tega, da počastimo slovensko ustvarjanje in dorišemo eno malo majčkeno črtico v sliko slovenskega kulturnega dogajanja.

Kje drugje kot pod Julijinem oknu.

Samo to znam, samo to vem,
da pred obličje nje ne smem,
in da ni mesta vrh zemlje,
kjer bi pozabil to gorje!

Letos nam za spremljavo niso hrumeli mestni avtobusi in ljudje čez cesto so nas čisto zares slišali. No, sem in tja. Kajti hrumela je snažilka iz banke. Le zakaj ne, če je za to možnost? Bila je neverjetna - ko je prišel čas za sesanje, je neumorno in hudo zavzeto ropotala s svojim sesalcem pred vhodom in se tudi slučajno ni dala motiti z našim petjem. In ko je minilo tistih pet minut - občutek je sicer bil, da je vso stvar celo malo zavlekla in da je bila tista preproga čista že precej prej - je le odvlekla škatlo noter in mi smo počasi zaključili. Pa smo imeli kulturo vseh sort.

Ampak je bilo lepo. Večer je bil ravno prav zimski in oblački nad stolnico zelo rožnati. Drugo leto pa spet!

(Zapisala ena Ne Ti)