Čopova 5 v Ljubljani je enostavno najboljši kraj na svetu. Za karkoli, vsekakor pa za kitajsko obarvane večere, ki vsebujejo tako umetnostne kot kulinarične komponente.
Zbrali smo se: Go Shi, Ne Ling, Ma Ling, Za Ling /kdo ugane, za katero družinico gre?/, Me Ba Leng, Ta Shi, Da Yang Čeng, Ne Yin Čeng - opazite nasprotje? včasih smo si pri iskanju imen pomagali tudi s tem... in nekateri so končno našli svoje brate, sestre, tete... - Pa Ling in še Urška, Petra in Iva /avtorici tega teksta so se njihova kitajska imena žal nekoliko "zameglila" in mi, bralci Jona Tihega, vemo, kaj to pomeni/.
MENI je bil sledeč:
1. porto (1. kozarček)
2. porto (2. kozarček)
3. kitajska juha z rezanci
4. pivo ali porto (3. kozarček)
5. won ton zvitki s sojino omako
6. prva buteljka, belo vino
7. mongolska govedina z rižem (in sojino omako)
8. tretja buteljka, belo vino
9. piščanec z oreščki in zelenjavo
10. šesta buteljka, rdeče vino (ali pivo ali porto)
11. pečen sladoled (predvsem namočen v rum in niti ne tako zelo pečen)
12. še nekaj buteljk, ki niso motile
Vmes je bilo tudi nekaj kulturnega programa, ki se je lepo vklopil v dogajanje. Najprej pregled kitajskih modrosti, nato branje kitajskega horoskopa, iz katerega smo izvedeli, da smo vsi neverjetno pošteni in očarljivi, z velikim občutkom za umetnost. Sledila je kitajska poezija v besedah Li Taipoja. Zadnja kitica je požela prisrčno odobravanje:
Polna je vina čaša pred teboj.Kaj vendar čakaš še? Izpij napoj!
In nato so tudi iz nas privrele globoke rime. Iz skupinskega ustvarjanja je tole le ena od mojstrovin:
SPROSTILA SEM SE
Ko prišel je mrak,
sem padla vznak
in naredila velik korak.
Fantek zdaj zori
in na veji se smeji,
ded naš pipo kadi,
puha v vse smeri.
Le zakaj tako smrdi?
Morda nekdo… prdi??
Ah, bodi bolj pozitiven,
v Jadransko morje se potopi
in ves oceanski led stopi.
Idiot, vreme mi kradeš!
Pazi, kmalu padeš!
Te 'prašam: "Kradeš?"
In odgovor tvoj rezek
me pretrese do obisti!
Čeprav od tega ni koristi
gleda te tisti,
ki kida gnoj in modro misli.
Zamisli se kot stric kisli
in zapiči! smučarsko palico v tla.
Za filozofsko razglabljanje in odmik od Kitajske v prihodnost je poskrbel Jon Tihi in njegov dnevnik. Sepuljke nam še danes kravžljajo možgančke. /Ta Shi ima sicer o njih izdelano precej verjetno teorijo./ Ampak enkrat je tudi kurdljev in vmedov in ardritov in metlic s česnom dovolj. Treba se je bilo odpraviti spat in si kakšno luštkano reč prišparati še za drugič. Gambej!
(Zapisala Ne Ling)
P.s.: Če kdo na slikah išče Markota, naj tega ne počne več, ker ga ne bo našel. Kot glavni kuhar Ma Ling je namreč večino časa cvrl, (se) dimil, valjal, pretakal, vlival, mešal, drobil... in še kako drugače eksperimentiral s kitajskimi dobrinami v kuhinji (mljask, hvala!). Ampak punce smo pa pomivale, da ne bo pomote. /Ta Shi, ti nam še dolguješ svoj recept za piščanca, a ne? Fuuuul dobroooooo. Še enkrat mljask, hvala!/
P.p.s.: Če kdo ve, kako se natančno spravi sladoled v plamene, naj tudi piše. Naš rum se je namreč odločil, da pač ne bo sodeloval pri flambiranju.
Kje drugje kot pod Julijinem oknu. 
Letos nam za spremljavo niso hrumeli mestni avtobusi in ljudje čez cesto so nas čisto zares slišali. No, sem in tja. Kajti hrumela je snažilka iz banke. Le zakaj ne, če je za to možnost? Bila je neverjetna - ko je prišel čas za sesanje, je neumorno in hudo zavzeto ropotala s svojim sesalcem pred vhodom in se tudi slučajno ni dala motiti z našim petjem. In ko je minilo tistih pet minut - občutek je sicer bil, da je vso stvar celo malo zavlekla in da je bila tista preproga čista že precej prej - je le odvlekla škatlo noter in mi smo počasi zaključili. Pa smo imeli kulturo vseh sort. 
Ampak je bilo lepo. Večer je bil ravno prav zimski in oblački nad stolnico zelo rožnati. Drugo leto pa spet!
