Končni cilj: gostilnica v eni od grap nekje v Polhograjskem hribovju. (Za lažjo predstavo navajamo nekaj osnovnih podatkov: GEOLOŠKA PODLAGA: termokarbonski skrilavi glinavci, PRST: distrična rjava prst (večji delež kislih kationov kot bazičnih - itaaak!), GOZDNA ZDRUŽBA: bukve in rebrenjače (blechnokagetum - spet itaaaak!), POVPR. LETNA TEMPERATURA: 8 - 10 stopnij Celzija).
Pogledi v steklenice so segali globoko...
... in hrane je bilo v izobilju.
Poezija, razmišljanja, plesoči poskoki,...
... gretje ob stari peči, spust lučkastega balona,...
...petje v duetu, v tercetu, v kvartetu,...
...pitje kavice (ja, čisto običajna opravila, ki pa se v jasni zvezdnati noči med bukvami in rebrenjačami na glinasti podlagi sploh ne čutijo običajna),...
... igranje na harmoniko, kitaro...
... in zraven še ščepec crkljanja...
... to je to! 
Totally melody =)
(NeTi)
Kajti spet smo tu, da pokažemo svetu, kaj smo v preteklih dneh počeli, kam vse nas je odpeljalo pevsko življenje in če smo bili kaj veseli. Kot priča zgornji posnetek, nam veselja ni manjkalo. Preden smo se spustili po Čopovi dol in se prepevaje zazrli v Julijin kamniti obraz, smo spili še zadnje vinske "leftoverse" (dobesedno) z degustacije, ki so se v minulih dneh prav okusno postarali.
In v plesu snežink je bilo prepevanje rajsko! Naš poklon Prešernu (in vsemu, kar premore slovenska kultura) je prišel čisto čisto zares iz srca. 
In če kdo slučajno misli, da smo se letos izognili snažilkam na delu iz stavbe, pod katero smo peli, se seveda moti. Ko so opazile, da smo malce premaknili kontejnerje za smeti, da smo se lažje postavili skupaj, so (med petjem, seveda) stvari nemudoma postavile v red. Pa kaj, če je bilo kontejnerje treba malce zatlačiti nazaj med pevce, pa kaj, če so kontejnerji ropotali... saj petja je bilo zanje v tistem tednu najbrž čisto preveč.
se je treba pošteno prepotiti in zadeti vsaj 6 trojk,...
si popiliti nohte (natančno zbrušen noht palca leve roke je ključnega pomena),...
poklicati nekaj prijateljev in mamo ter...
...spiti 3,43 dl kuhanega vina...
Šele nato lahko zadoni med košarkarji in navijači glas naše himne tako, kot se šika. (Žal vsega tega nujnega nista dala skozi napovedovalca v dvorani in na TV ter zato zagrešila precej hudo napako s poimenovanjem našega zbora VoKis Imago. Odtlej se krepijo vseslovenske zahteve po obvezni latinščini v osnovnih šolah.)
In ko je petje končno v kraju - čista poezija :)
Takole smo se v mrzlem večeru zbirali na Čopovi in v rdečih krilcih prinašali rdeče vrečke z rdečimi vini. Markota (v rdečih copatkih :) je vsak pogled v globine vinskih malh navdal z vidnim veseljem.
In potem... akcija. Poskusili in ocenili smo kar 15 vin :))
In medtem, ko sta Grega in Nejc statistično obdelovala rezultate, se je v prostoru razvilo prosto druženje in iskanje najslastnejših vzorcev.
TRARA!!! Rezultati so bili naslednji:
Eden od odzivov... (se ne da z gotovostjo trditi, da ravno na rezultate ankete :)
In še nekaj drugih priboljškov, ki so prijetno zaokrožili večer in ob katerih se je bilo tako luštno meniti o vsem mogočem.
Nenavadni uvod našega presednika Gregorja-Siksija-Hamsterja je vse spravil v veselo hahljajoče pričakovanje. Telesa na trdih stolih so se zmehčala in srca v njih so čakala, da se odprejo.
Narodne slovenske pesmi na začetku so napolnile dvorano do stropa. Spet smo spoznavali, da ni treba, da si star 87 let in da preživiš vsaj dve krvavi vojni, da se te dotaknejo. Ne glede na to, koliko ljubimo jazz, mi jih želimo vedno peti.
V drugem delu so se nam pridružili Vasko na klavirju, Boris na basu in Boba na bobnih.
V dogajanje se je vmešala zabavna glasba in svet je spremenil barve.
In kaj bi sploh iskali besede o tem... treba nas je le pogledati.
Po koncertu pa tradicionalne klobase, Viktorjevo vino (tudi tradicionalno) in celo vegetarianski prigrizek. In potem so šle vse naše poti spet v Kavala :)
Na najbolj deževno soboto na svetu smo se odpeljali na Kras. In bolj smo se bližali Pliskovici, bolj temni so bili oblaki in kaplje gostejše. Čudovito! Mokri zidovi, mokri listi, mokri čevlji, mokri nosovi, mokre kamnite poti... kraška melanholija vseokrog, le v nas ne. No, mogoče majčkeno...
Vaje so bile trde in v vseh pogledih intenzivne. 
Dirigent je v prelepi okolici našega hotelčka iskal navdih za nova zborovska pokrivala. Za moške, seveda.
Mi pa smo našli svoje okno v svet. Na ven in na noter. 
Tole ni odraz naše nerednosti, ampak izraz našega smisla za kompozicijo (nekdo se je celo tako zelo potrudil, da je zamenjal levi in desni čevelj, saj je zaradi tega prizor pridobil nove dimenzije, pa tudi pevec z zelenim copatom ne stoji na stopnicah slučajno). 
Info točka je bila precej oblegana.
V življenju je pač treba vedno nekaj početi (še posebej, če mami poje, oči nekaj ves čas maha in sploh vsi okrog poskušajo preglasiti drug drugega).
Tap tap tam dam... Ne, ne - tap tap tap tap dam dam...
Kot pravijo - najlepša jutra so zjutraj... (preverjeno drži)
Načrti, da bi naslednji dan špricali šole in službe, so se žal izjalovili. (Upamo, da naši šefi ne berejo tega, saj nas imajo za mile in vdane ovčice.)
In da zaključimo tako, kot se odslej nobena naša stvar ne more nezaključiti : ČEBULE NAZAJ! 
