Ampak zbrali smo se vsi in odpeli svojo tonsko vajo na odru, kjer sopranski a pri Majolki niti slučajno ni uspel biti pravi a.
Ma... (Metka) Ne, ni ta ton! (Marko) Ma... (Neli) Ne, tud ta ni! (Marko) Ma... (poskuša Urška) Ne, ni to! (Marko, dvigajoč svoj levi palec, usmerjevalši ga v strop) in tako še ene parkrat...
Ampak v razredu smo vse poglihali in veseli čakali, da zapojemo pred publiko. Vmesno fotkanje in druge drobne traparijice nas spravlja(jo) v vedno boljšo voljo :))
Končno! Marko že daje intonacijo, pa da slišimo zdaj tisti Ma...
Glede na aplavz je bilo vse absolutno točno in kul. 
Veselo nadaljevanje v bližnji gostilnici. - A gremo zdej še kam? (Odgovor je vedno isti ;)
Eni bi radi noter, drugi pa ven...
In medtem, ko mi za mizo brenčimo o vsem mogočem, nas naš stari dobri Klobuk tiho čaka v kotu. /Mimogrede, po zadnjih nepreverjenih podatkih naj bi se, ne na lastno željo, čisto ponesreči, nekam v neznano odpeljal v avtu z Zdravkino prijateljico. Če ga kdo kje opazi, naj ga usmeri domov./
(Zapisala Ne Ti)
