Na najbolj deževno soboto na svetu smo se odpeljali na Kras. In bolj smo se bližali Pliskovici, bolj temni so bili oblaki in kaplje gostejše. Čudovito! Mokri zidovi, mokri listi, mokri čevlji, mokri nosovi, mokre kamnite poti... kraška melanholija vseokrog, le v nas ne. No, mogoče majčkeno...
Vaje so bile trde in v vseh pogledih intenzivne. 
Dirigent je v prelepi okolici našega hotelčka iskal navdih za nova zborovska pokrivala. Za moške, seveda.
Mi pa smo našli svoje okno v svet. Na ven in na noter. 
Kljub soncu, ki ga ni bilo, so bili prizori okoli nas nepozabni. In morda nismo narodnih pesmi nikoli razumeli bolj kot prav tedaj ;)
Ubirali smo poti, ki so bile (kot običajno) neobičajne.
Na gor ali na dol, na levo ali na desno - vedno gremo skupaj!
Tole ni odraz naše nerednosti, ampak izraz našega smisla za kompozicijo (nekdo se je celo tako zelo potrudil, da je zamenjal levi in desni čevelj, saj je zaradi tega prizor pridobil nove dimenzije, pa tudi pevec z zelenim copatom ne stoji na stopnicah slučajno).
Na gor ali na dol, na levo ali na desno - vedno gremo skupaj!Tole ni odraz naše nerednosti, ampak izraz našega smisla za kompozicijo (nekdo se je celo tako zelo potrudil, da je zamenjal levi in desni čevelj, saj je zaradi tega prizor pridobil nove dimenzije, pa tudi pevec z zelenim copatom ne stoji na stopnicah slučajno). 
Mali kakadu (ko se je tenorjem zaradi t. i. utrujenosti začelo trgati...)
Jaroševi prsti so čudežni.
Info točka je bila precej oblegana.
V življenju je pač treba vedno nekaj početi (še posebej, če mami poje, oči nekaj ves čas maha in sploh vsi okrog poskušajo preglasiti drug drugega).
Tap tap tam dam... Ne, ne - tap tap tap tap dam dam...
Kot pravijo - najlepša jutra so zjutraj... (preverjeno drži)
Zakaj že nismo imeli vaj zunaj?
Načrti, da bi naslednji dan špricali šole in službe, so se žal izjalovili. (Upamo, da naši šefi ne berejo tega, saj nas imajo za mile in vdane ovčice.)
Zato pa smo odkrili najbolj blatne kotičke vasi. (Kdo je bil najbolj usran? Nejc!)
In da zaključimo tako, kot se odslej nobena naša stvar ne more nezaključiti : ČEBULE NAZAJ! Pripis: nadaljevanje sledi (slik je še toooooliko!), če ne bo avtoričina familija ponorela, ker avtorica že cel dan visi na računalniku.
(NeTi)
Neverjetno razkritje! Ali je res ali gre le za optično prevaro - ima Jošt res eno oko modro, drugo pa rjavo? Treba bo počakati do naslednje vaje...
Prepevanje ljubezenskih je nekaterim narisalo smehljaj...
Pa smo zahrumeli na vso moč...
... in priklicali presenečeno Pavlino na vrata.
Solzice, zven pesmi, stiski rok, objemi, poljubčki, borovničke, sončnice...
... in Damjanino voščilo v imenu vseh nas.
Za konec pa klasika, trije tenorji - trio Erotica =)
... dokler nas dogajanje na Dvornem trgu ne pripelje do tega, da se vsi sokovi v nas neustavljivo začno pretakati iz glave v noge, iz leve roke v desno, iz trebuha v - khmmm... - že nekam in obratno. Dokler se ne spojimo z muziko, z nebom, z Ljubljanico za nami, s pivom, kavami... in bližino drug drugega.
Če sonce prehudo tolče, imamo mi vedno univerzalne rešitve (zvitega dežnika kot rezultat vse te naše inovativnosti niti ne bi omenjali).
Otroci in mi gremo že od nekdaj skupaj.
Razen, kadar nam želi kdo suniti našo Črtico. (Glej izraz na predsednikovem obrazu :-)
Vsi smo prešerne volje (tudi iz glagola imeti rad Prešerna), nekateri tako zelo, da morajo plesati. 
In vse te sobote se počasi iztečejo. Kam... v nas in se spremenijo v majhne kamenčke, ki se svetlikajo in grejejo.
Tokrat se dajo Stari mački v rdečo, mi pa nenačrtovano in v skupinskem duhu pridemo v glavnem v črnem.
Dvotedenski premor v nastopanju je dovolj, da se odprejo živahne debate. Čebljanje, brenčanje, klepetanje... reci temu, kakor hočeš - čas je mineval blis-ko-vi-to.
Jaroš je čuden, čudežen, visok, dolgolas, gostolas,... Jaroš je vse. Kaj pa ostali? Dovolimo si jih ogledati s podmizne perspektive.
In klasičen zaključek dopoldneva - papica, pipica in besede, ki jih nikoli ne zmanjka. V soboto pa spet... :)