Obiskovalcev 200...
Blizu kraja, kjer cvetje brsti in raste bolj in lepše in hitreje kot drugod... (tudi pozimi :)
Lepo je bilo priti na oder v prepolni dvorani, v kateri so čutili z nami vsi naši domači in domači-to-be (pa tega takrat na začetku še sami niso vedeli, saj je glasba pač kot en velik stisk roke in močan objem, po katerem si z nikomer ne moreš biti več tujec).
Nenavadni uvod našega presednika Gregorja-Siksija-Hamsterja je vse spravil v veselo hahljajoče pričakovanje. Telesa na trdih stolih so se zmehčala in srca v njih so čakala, da se odprejo.
Narodne slovenske pesmi na začetku so napolnile dvorano do stropa. Spet smo spoznavali, da ni treba, da si star 87 let in da preživiš vsaj dve krvavi vojni, da se te dotaknejo. Ne glede na to, koliko ljubimo jazz, mi jih želimo vedno peti.
V drugem delu so se nam pridružili Vasko na klavirju, Boris na basu in Boba na bobnih.
V dogajanje se je vmešala zabavna glasba in svet je spremenil barve.
In kaj bi sploh iskali besede o tem... treba nas je le pogledati.
Po koncertu pa tradicionalne klobase, Viktorjevo vino (tudi tradicionalno) in celo vegetarianski prigrizek. In potem so šle vse naše poti spet v Kavala :)P.S.: Če pa je slučajno kdo spregledal čudovito gozdnato-poljsko dekoracijo na odru, naj si prispevek odrola še enkrat. Kajti iz gmote neprepoznavnih zakladov narave je nastal prav prisrčno skuštran okras, ki ga je vredno omeniti.
(NeTi)
Na najbolj deževno soboto na svetu smo se odpeljali na Kras. In bolj smo se bližali Pliskovici, bolj temni so bili oblaki in kaplje gostejše. Čudovito! Mokri zidovi, mokri listi, mokri čevlji, mokri nosovi, mokre kamnite poti... kraška melanholija vseokrog, le v nas ne. No, mogoče majčkeno...
Vaje so bile trde in v vseh pogledih intenzivne. 
Dirigent je v prelepi okolici našega hotelčka iskal navdih za nova zborovska pokrivala. Za moške, seveda.
Mi pa smo našli svoje okno v svet. Na ven in na noter. 
Tole ni odraz naše nerednosti, ampak izraz našega smisla za kompozicijo (nekdo se je celo tako zelo potrudil, da je zamenjal levi in desni čevelj, saj je zaradi tega prizor pridobil nove dimenzije, pa tudi pevec z zelenim copatom ne stoji na stopnicah slučajno). 
Info točka je bila precej oblegana.
V življenju je pač treba vedno nekaj početi (še posebej, če mami poje, oči nekaj ves čas maha in sploh vsi okrog poskušajo preglasiti drug drugega).
Tap tap tam dam... Ne, ne - tap tap tap tap dam dam...
Kot pravijo - najlepša jutra so zjutraj... (preverjeno drži)
Načrti, da bi naslednji dan špricali šole in službe, so se žal izjalovili. (Upamo, da naši šefi ne berejo tega, saj nas imajo za mile in vdane ovčice.)
In da zaključimo tako, kot se odslej nobena naša stvar ne more nezaključiti : ČEBULE NAZAJ! 
Neverjetno razkritje! Ali je res ali gre le za optično prevaro - ima Jošt res eno oko modro, drugo pa rjavo? Treba bo počakati do naslednje vaje...
Prepevanje ljubezenskih je nekaterim narisalo smehljaj...
Pa smo zahrumeli na vso moč...
... in priklicali presenečeno Pavlino na vrata.
Solzice, zven pesmi, stiski rok, objemi, poljubčki, borovničke, sončnice...
... in Damjanino voščilo v imenu vseh nas.
Za konec pa klasika, trije tenorji - trio Erotica =)
... dokler nas dogajanje na Dvornem trgu ne pripelje do tega, da se vsi sokovi v nas neustavljivo začno pretakati iz glave v noge, iz leve roke v desno, iz trebuha v - khmmm... - že nekam in obratno. Dokler se ne spojimo z muziko, z nebom, z Ljubljanico za nami, s pivom, kavami... in bližino drug drugega.
Če sonce prehudo tolče, imamo mi vedno univerzalne rešitve (zvitega dežnika kot rezultat vse te naše inovativnosti niti ne bi omenjali).
Otroci in mi gremo že od nekdaj skupaj.
Razen, kadar nam želi kdo suniti našo Črtico. (Glej izraz na predsednikovem obrazu :-)
Vsi smo prešerne volje (tudi iz glagola imeti rad Prešerna), nekateri tako zelo, da morajo plesati. 
In vse te sobote se počasi iztečejo. Kam... v nas in se spremenijo v majhne kamenčke, ki se svetlikajo in grejejo.
