Šum lišča, tužni šumTo jesen dolazi
I ljubav je tužna kad kapljice kiše odnesu ko san
Ko zvuk glasa tvog vedri dan
Čuj, draga, vetra šum
To ljubav prolazi
A suza u oku te jeseni tužne nek ti kaže sve
Moj bol noči te jesen je
Nek ti kaže tužna jesen
/Jedno popodne/
Prečudovita pesem...
Včasih v izvedbi enkratnega Vokalnega kvarteta Predraga Ivanovića, že nekaj časa pa tudi v naši. In vsakič, ko jo zapojemo, nam znova zatrepeta srce :)
Za tiste, ki pa jim nežnih jesenskih impresij kar ni in ni dovolj, je naša Damjana sestavila še nekaj.
(NeTi)
Neverjetno razkritje! Ali je res ali gre le za optično prevaro - ima Jošt res eno oko modro, drugo pa rjavo? Treba bo počakati do naslednje vaje...
Prepevanje ljubezenskih je nekaterim narisalo smehljaj...
Pa smo zahrumeli na vso moč...
... in priklicali presenečeno Pavlino na vrata.
Solzice, zven pesmi, stiski rok, objemi, poljubčki, borovničke, sončnice...
... in Damjanino voščilo v imenu vseh nas.
Za konec pa klasika, trije tenorji - trio Erotica =)
... dokler nas dogajanje na Dvornem trgu ne pripelje do tega, da se vsi sokovi v nas neustavljivo začno pretakati iz glave v noge, iz leve roke v desno, iz trebuha v - khmmm... - že nekam in obratno. Dokler se ne spojimo z muziko, z nebom, z Ljubljanico za nami, s pivom, kavami... in bližino drug drugega.
Če sonce prehudo tolče, imamo mi vedno univerzalne rešitve (zvitega dežnika kot rezultat vse te naše inovativnosti niti ne bi omenjali).
Otroci in mi gremo že od nekdaj skupaj.
Razen, kadar nam želi kdo suniti našo Črtico. (Glej izraz na predsednikovem obrazu :-)
Vsi smo prešerne volje (tudi iz glagola imeti rad Prešerna), nekateri tako zelo, da morajo plesati. 
In vse te sobote se počasi iztečejo. Kam... v nas in se spremenijo v majhne kamenčke, ki se svetlikajo in grejejo.
Tokrat se dajo Stari mački v rdečo, mi pa nenačrtovano in v skupinskem duhu pridemo v glavnem v črnem.
Dvotedenski premor v nastopanju je dovolj, da se odprejo živahne debate. Čebljanje, brenčanje, klepetanje... reci temu, kakor hočeš - čas je mineval blis-ko-vi-to.
Jaroš je čuden, čudežen, visok, dolgolas, gostolas,... Jaroš je vse. Kaj pa ostali? Dovolimo si jih ogledati s podmizne perspektive.
In klasičen zaključek dopoldneva - papica, pipica in besede, ki jih nikoli ne zmanjka. V soboto pa spet... :)
Naredilo se je čudovito jutro, ko smo se spet dobili na starem kraju. Pogled v nebo je bil še posebno osrečujoč.
Zala se nam je pridružila z zelo zaspanim srcem (žal to ni uspelo Črtici, ki je pozno v noč prebirala Piko Nogavičko - sumimo na skrito simpatijo do Pikinega konja - zato jo je nadomestil vdani Bučko). 
Ko začnejo Stari mački, ploskanje ni vprašanje.
Pravzaprav se mi še vsi počasi zbujamo (kave, kave in še več kave),
večno mlade Italijanke pa so že naštimane na poskok.
Metka se od nekod pojavi z najnovejšo poletno obutveno pridobitvijo. Naj si nadene črne ali bele?
Rešitev je salomonska :)) 
Tudi Metkinim japonkam zahvaljujoč smo ta dan čudovito barvno skladni in uravnoteženi. Svoje dodajo tudi nove marele.
Akademske vsebine nas zasledujejo vsepovsod. Človek ne more staviti vsega na petje. Saj veste tisto - ...slep je, kdor se s petjem ukvarja.... pevcu vedno sreča laže... živi, umrje brez dnarja... - ampak nas to pravzaprav niti ne skrbi =)
Ura je bila še zgodnja, ampak slovenskega ljudstva in sončnih žarkov in Bolgark in klobučkov se je na prizorišču drenjalo še pa še. Naša moška ekipa obljublja totalno zmago :) (za Jaroša se sicer zdi, da ga note nekoliko begajo) 
Vse punce smo se pošlihtale med alte in soprani smo naredili precej zmede med starejšimi altistkami iz drugih krajev, ki so se neprestano nervozno ozirale čez rame. Grozile so sončne opekline, zato smo si podajale našo turkizno marelo in se mazale z zaščitnim faktorjem 36. Vaja je bila nadvse zabavna, brez naših tenorjev pa ne bi bilo nič iz Rajte, dajte! in Dekle, to mi povej. Itak...
Že čisto skurjeni smo si našli prostor v gostilnici, kar smo smatrali, glede na gužvo, za velik uspeh. Kmalu pa se je izkazalo, da stare modrosti še kako držijo, vsaj kar se sreče opoteče tiče... - tam so namreč veselo in z lahkim srcem pozabili na naša naročila. In ker je v življenju treba vedno nekaj početi, smo si čas krajšali s postavljanjem stekleničnih stolpov, uganjevanjem, kdaj vendarle dobimo kosilo na mizo,...
s študiranjem za izpit in še čem. Zunaj se je že začela povorka, zato se je del zbora odcepil in krenil na sceno. Zgovorni napovedovalec pa si je po pripovedovanje očividcev skoraj zlomil jezik ob prebiranju imena našega zbora in nas sploh označil za zelo majčkeno majceno skupinico (bistvo je očem nevidno, ne?).
Siti smo se na klancu našli z drugo polovico zbora. Povorka je še trajala in na pobudo predsednika smo ugotovili, da gremo lahko še enkrat mimo napovedovalca, saj tisto, kar je prej prebral, ni bilo za nikamor. Ko nas je gospod spet zagledal, mu ni bilo prav nič jasno, ampak vso stvar je rešil naš predsednik (kapo dol, Siksi!), ko je prijel mikrofon v roke in prav lepo vse razložil in povedal, da je donelo daleč naokoli. Režali smo se na vsa usta, razen gospoda napovedovalca, se mi zdi, tudi Cukjati in Janša v prvi vrsti :))
In naši tenorji so postali zvezde TV prenosa. Who else??? Takega veselja, mladostne zagnanosti in gorečnosti se res ne da zgrešiti. Punce smo končale v eni gužvi v kotu, kjer je bila vročina totalno huda, zato smo malce predčasno zapustile prizorišče. Ampak starim mamicam ni bilo nič, če se kdo slučajno boji zanje, kar cvetele so!
Takole je sledilo ohlajanje v še eni gostilnici. Ob petju, seveda. Kdo prepozna našega dirigenta? (He is in disguise =) 
V bližnji cerkvici se nam je zgodil še kratek koncert, za dušo in nekaj naključnih obiskovalcev. Irish blessing je seveda železni repertoar. 
Končno smo med domorodnim ljudstvom našli enega, ki je uspel ujeti vse nas v objektiv (in skoraj celo cerkev!) ter pritisniti na pravi gumb fotoaparata. 
Vožnja domov je bila divja in nepozabna. Kot ves dan ;)