- petje v nonetu ni slaba reč
- petje v nonetu je pravzaprav odlična reč
- namrgodeni natakar (no surprise itak :), ki mu ni po volji kupčkanje stolov okoli mize
- nedelja v mestu je živahna
- ljudje imajo v nedeljo cajt
- kam je šla turkizna barva
- bodi Gorazd (Gorazd = zvezda)
Tokrat se dajo Stari mački v rdečo, mi pa nenačrtovano in v skupinskem duhu pridemo v glavnem v črnem.
Dvotedenski premor v nastopanju je dovolj, da se odprejo živahne debate. Čebljanje, brenčanje, klepetanje... reci temu, kakor hočeš - čas je mineval blis-ko-vi-to.
Jaroš je čuden, čudežen, visok, dolgolas, gostolas,... Jaroš je vse. Kaj pa ostali? Dovolimo si jih ogledati s podmizne perspektive.
(bas)
(sopran)
(alt)
(tenor, včasih bariton)
(bariton)
Zborovska navezanost na marelo?
(sopran)
(tenor)
(alt, nekdaj sopran, potencialni tenor, bas...)
(bariton)
Kljub majhni zasedbi nam je uspelo uspešno odpeti ves program. Poslušalcev smo pa tako ali tako imeli več kot kdajkoli, saj je center mesta v nedeljo očitno poplavljen z obiskovalci. Nedelja je za take zadeve zelo dober dan.
In klasičen zaključek dopoldneva - papica, pipica in besede, ki jih nikoli ne zmanjka. V soboto pa spet... :)
Naredilo se je čudovito jutro, ko smo se spet dobili na starem kraju. Pogled v nebo je bil še posebno osrečujoč.
Zala se nam je pridružila z zelo zaspanim srcem (žal to ni uspelo Črtici, ki je pozno v noč prebirala Piko Nogavičko - sumimo na skrito simpatijo do Pikinega konja - zato jo je nadomestil vdani Bučko). 
Ko začnejo Stari mački, ploskanje ni vprašanje.
Pravzaprav se mi še vsi počasi zbujamo (kave, kave in še več kave),
večno mlade Italijanke pa so že naštimane na poskok.
Metka se od nekod pojavi z najnovejšo poletno obutveno pridobitvijo. Naj si nadene črne ali bele?
Rešitev je salomonska :)) 
Tudi Metkinim japonkam zahvaljujoč smo ta dan čudovito barvno skladni in uravnoteženi. Svoje dodajo tudi nove marele.
Akademske vsebine nas zasledujejo vsepovsod. Človek ne more staviti vsega na petje. Saj veste tisto - ...slep je, kdor se s petjem ukvarja.... pevcu vedno sreča laže... živi, umrje brez dnarja... - ampak nas to pravzaprav niti ne skrbi =)
Ura je bila še zgodnja, ampak slovenskega ljudstva in sončnih žarkov in Bolgark in klobučkov se je na prizorišču drenjalo še pa še. Naša moška ekipa obljublja totalno zmago :) (za Jaroša se sicer zdi, da ga note nekoliko begajo) 
Vse punce smo se pošlihtale med alte in soprani smo naredili precej zmede med starejšimi altistkami iz drugih krajev, ki so se neprestano nervozno ozirale čez rame. Grozile so sončne opekline, zato smo si podajale našo turkizno marelo in se mazale z zaščitnim faktorjem 36. Vaja je bila nadvse zabavna, brez naših tenorjev pa ne bi bilo nič iz Rajte, dajte! in Dekle, to mi povej. Itak...
Že čisto skurjeni smo si našli prostor v gostilnici, kar smo smatrali, glede na gužvo, za velik uspeh. Kmalu pa se je izkazalo, da stare modrosti še kako držijo, vsaj kar se sreče opoteče tiče... - tam so namreč veselo in z lahkim srcem pozabili na naša naročila. In ker je v življenju treba vedno nekaj početi, smo si čas krajšali s postavljanjem stekleničnih stolpov, uganjevanjem, kdaj vendarle dobimo kosilo na mizo,...
s študiranjem za izpit in še čem. Zunaj se je že začela povorka, zato se je del zbora odcepil in krenil na sceno. Zgovorni napovedovalec pa si je po pripovedovanje očividcev skoraj zlomil jezik ob prebiranju imena našega zbora in nas sploh označil za zelo majčkeno majceno skupinico (bistvo je očem nevidno, ne?).
Siti smo se na klancu našli z drugo polovico zbora. Povorka je še trajala in na pobudo predsednika smo ugotovili, da gremo lahko še enkrat mimo napovedovalca, saj tisto, kar je prej prebral, ni bilo za nikamor. Ko nas je gospod spet zagledal, mu ni bilo prav nič jasno, ampak vso stvar je rešil naš predsednik (kapo dol, Siksi!), ko je prijel mikrofon v roke in prav lepo vse razložil in povedal, da je donelo daleč naokoli. Režali smo se na vsa usta, razen gospoda napovedovalca, se mi zdi, tudi Cukjati in Janša v prvi vrsti :))
In naši tenorji so postali zvezde TV prenosa. Who else??? Takega veselja, mladostne zagnanosti in gorečnosti se res ne da zgrešiti. Punce smo končale v eni gužvi v kotu, kjer je bila vročina totalno huda, zato smo malce predčasno zapustile prizorišče. Ampak starim mamicam ni bilo nič, če se kdo slučajno boji zanje, kar cvetele so!
Takole je sledilo ohlajanje v še eni gostilnici. Ob petju, seveda. Kdo prepozna našega dirigenta? (He is in disguise =) 
V bližnji cerkvici se nam je zgodil še kratek koncert, za dušo in nekaj naključnih obiskovalcev. Irish blessing je seveda železni repertoar. 
Končno smo med domorodnim ljudstvom našli enega, ki je uspel ujeti vse nas v objektiv (in skoraj celo cerkev!) ter pritisniti na pravi gumb fotoaparata. 
Vožnja domov je bila divja in nepozabna. Kot ves dan ;)
Predsednik je večkrat pogledal v-sive-štrene-zamotano nebo in dvomeče zmajal z glavo.
In stvar se je pravzaprav zelo lepo iztekla - nobenih ozeblin na glasilkah, niti enih prepihnjenih pljuč, izgube veselja do petja ali podobnih nevšečnosti. Ej, če smo preživeli to, lahko še marsikaj ;)
... prav tako pa nam je uspela zaključna pesem Ko skupaj še vsi zapojemo... Tisti ženski OOOO-ji so enostavno najbolj utrgano smešni toni na svetu :))
Zaštartali so seveda naši Stari mački, mi pa v prve vrste, dokler nas niso izrinile trume navdušenih poplesavajočih turistov.
Pod marelami je ravno prav senčnato. (Ej, teli Mački pa niso kr tko...) 
Malo tu, malo tam zapoješ sam.... 
No, pa smo skupaj! Slovenske narodne so zakon!
Če znaš swing, potem te podplati ob taki muziki kar sami odnesejo na plesišče. In če znaš swing tako dobro kot tale dva zgoraj /drugi par je ravno v tem trenutku skočil s slike/, potem pa raz-tu-raš. Enkraten šov, brez heca! Hvala :))
Preden začneš rundo jazzovskih, se je dobro uglasiti na isto frekvenco z glasbeniki. Par pomežikov in pokimčkov, pa je!
Ob tako lepih melodijah je velika nevarnost, da človek pozabi, da mora peti.
Na koncu pa je pri obloženi mizi seveda treba razrešiti še nekaj filozofskih dilem.