- pasje vreme
- čaj z limono - ne pozabite, bili smo 14. junija!
- prebolena angina natakarice sitnice
- boj za blazinice
- odpihnjene note
- kaj, ko bi kupili zborovske dežnike
- Gorazd pride, ko pride
Nekako aprilsko razpoloženi smo se ugnezdili pod marele in karkoli toplega /beri šal, volnena kapa, rokavice, vetrovka, skibucke... - joj, a še obstaja ta beseda?/ je prišlo še kako prav.
Stari mački so si nadeli nove plasti oblačil in ob veselih zvokih je ta del mesta kmalu oživel. Izumrla ulica je dobila nasmeh :)
Predsednik je večkrat pogledal v-sive-štrene-zamotano nebo in dvomeče zmajal z glavo.
Ampak mi se nismo dali. Odpeli smo dve rundi, potem pa je količina mrzlih kapelj skokovito narasla, prav tako hitrost vetra, zato smo petju v takem le še pomahali v pozdrav in se zatekli v notranjost picerije.
In stvar se je pravzaprav zelo lepo iztekla - nobenih ozeblin na glasilkah, niti enih prepihnjenih pljuč, izgube veselja do petja ali podobnih nevšečnosti. Ej, če smo preživeli to, lahko še marsikaj ;)
Kmalu:
Jaroš je čude(že)n
Stična je huda ali kateri zbor na svetu sploh je bil v 39 letih v povorki najavljen dvakrat :-)
(By NeTi)
... prav tako pa nam je uspela zaključna pesem Ko skupaj še vsi zapojemo... Tisti ženski OOOO-ji so enostavno najbolj utrgano smešni toni na svetu :))
Zaštartali so seveda naši Stari mački, mi pa v prve vrste, dokler nas niso izrinile trume navdušenih poplesavajočih turistov.
Pod marelami je ravno prav senčnato. (Ej, teli Mački pa niso kr tko...) 
Malo tu, malo tam zapoješ sam.... 
No, pa smo skupaj! Slovenske narodne so zakon!
Če znaš swing, potem te podplati ob taki muziki kar sami odnesejo na plesišče. In če znaš swing tako dobro kot tale dva zgoraj /drugi par je ravno v tem trenutku skočil s slike/, potem pa raz-tu-raš. Enkraten šov, brez heca! Hvala :))
Preden začneš rundo jazzovskih, se je dobro uglasiti na isto frekvenco z glasbeniki. Par pomežikov in pokimčkov, pa je!
Ob tako lepih melodijah je velika nevarnost, da človek pozabi, da mora peti.
Na koncu pa je pri obloženi mizi seveda treba razrešiti še nekaj filozofskih dilem.
Zdravkine barve se prelivajo v nas od vsepovsod. 
Kdo je Zdravka? Na to najprej poskuša odgovoriti gospod s kravato,...
... potem pa še Zdravka sama. Ampak treba je vendar le pogledati njene umetnine :)) - Jaroša še zmeri ni... -
Tudi mi pokažemo svoje barve in poslušalci nam z vzkliki povedo, da smo jim všeč. - Jaroš se medtem mirno sprehaja po Kranju in veter mu prinese naše petje okoli ušes. Potem pa - šprint! -
Dobre stvari se ponavadi končajo z objemi veselja, sendvički, smehom in - tremi tenorji. - Na srečo je Jaroš pritekel še pravi čas, da je vse to ujel - peli bomo pa itak še velikokrat! - 
Zdravka, vse čestitke za ta lepi projekt!
The Winners! Končno na cilju. Od mraka pa še vedno niti ene same majhne majcene teminice.
Ja kdaj pa je uletela noč??? 
Tradicionalni spust balonov nam najprej ovlaži oči, po strmoglavljenju nekaterih še gorečih primerkov pa požene po udih tudi nekaj strahu pred požarom. Veter je v teh grapah hud, ni kaj. Ampak zemlja je vlažna in lahko smo se brezskrbno predali sanjavemu strmenju v lučke nad nami.
Pred nočnim gozdnim pohajkovanjem smo še 73-ič ta večer zapeli Irish Blessing, prižgali bakle, se nastavili kameri, nato pa...
...ČIRULE ČARULE...
Končno! Marko že daje intonacijo, pa da slišimo zdaj tisti Ma...
Glede na aplavz je bilo vse absolutno točno in kul. 
Veselo nadaljevanje v bližnji gostilnici. - A gremo zdej še kam? (Odgovor je vedno isti ;) 
Eni bi radi noter, drugi pa ven...
In medtem, ko mi za mizo brenčimo o vsem mogočem, nas naš stari dobri Klobuk tiho čaka v kotu. /Mimogrede, po zadnjih nepreverjenih podatkih naj bi se, ne na lastno željo, čisto ponesreči, nekam v neznano odpeljal v avtu z Zdravkino prijateljico. Če ga kdo kje opazi, naj ga usmeri domov./ 
