Takole smo se pod vrhom grička s cerkvijo zbrali na jutranji kavici, ko se je hudo vroč in nenavaden dan šele slutil nekje na obzorju. Za dežnik lahko zaenkrat rečemo, da je precej nepotrebna prtljaga (ha - ha).
Ura je bila še zgodnja, ampak slovenskega ljudstva in sončnih žarkov in Bolgark in klobučkov se je na prizorišču drenjalo še pa še. Naša moška ekipa obljublja totalno zmago :) (za Jaroša se sicer zdi, da ga note nekoliko begajo) 
Vse punce smo se pošlihtale med alte in soprani smo naredili precej zmede med starejšimi altistkami iz drugih krajev, ki so se neprestano nervozno ozirale čez rame. Grozile so sončne opekline, zato smo si podajale našo turkizno marelo in se mazale z zaščitnim faktorjem 36. Vaja je bila nadvse zabavna, brez naših tenorjev pa ne bi bilo nič iz Rajte, dajte! in Dekle, to mi povej. Itak...
Že čisto skurjeni smo si našli prostor v gostilnici, kar smo smatrali, glede na gužvo, za velik uspeh. Kmalu pa se je izkazalo, da stare modrosti še kako držijo, vsaj kar se sreče opoteče tiče... - tam so namreč veselo in z lahkim srcem pozabili na naša naročila. In ker je v življenju treba vedno nekaj početi, smo si čas krajšali s postavljanjem stekleničnih stolpov, uganjevanjem, kdaj vendarle dobimo kosilo na mizo,...
s študiranjem za izpit in še čem. Zunaj se je že začela povorka, zato se je del zbora odcepil in krenil na sceno. Zgovorni napovedovalec pa si je po pripovedovanje očividcev skoraj zlomil jezik ob prebiranju imena našega zbora in nas sploh označil za zelo majčkeno majceno skupinico (bistvo je očem nevidno, ne?).
Ampak naš predsednik se je domislil zvitega načrta, pa o tem kasneje. No, eno pikico kasneje.
Medtem, ko so si ljudje iskali prostor na betonskem odru, nad sabo razpirali senčnike in se pokrivali s kapicami, smo mi še vedno čakali na hrano. V gostilni so za nameček še zamešali svinjske in puranje zrezke in ko smo končno dobili meso na mizo, se ni nič ujemalo. Ampak mi smo ostali dobre volje, še posebno, ko nam na koncu niso računali pijače.
Siti smo se na klancu našli z drugo polovico zbora. Povorka je še trajala in na pobudo predsednika smo ugotovili, da gremo lahko še enkrat mimo napovedovalca, saj tisto, kar je prej prebral, ni bilo za nikamor. Ko nas je gospod spet zagledal, mu ni bilo prav nič jasno, ampak vso stvar je rešil naš predsednik (kapo dol, Siksi!), ko je prijel mikrofon v roke in prav lepo vse razložil in povedal, da je donelo daleč naokoli. Režali smo se na vsa usta, razen gospoda napovedovalca, se mi zdi, tudi Cukjati in Janša v prvi vrsti :))
In naši tenorji so postali zvezde TV prenosa. Who else??? Takega veselja, mladostne zagnanosti in gorečnosti se res ne da zgrešiti. Punce smo končale v eni gužvi v kotu, kjer je bila vročina totalno huda, zato smo malce predčasno zapustile prizorišče. Ampak starim mamicam ni bilo nič, če se kdo slučajno boji zanje, kar cvetele so!
Takole je sledilo ohlajanje v še eni gostilnici. Ob petju, seveda. Kdo prepozna našega dirigenta? (He is in disguise =)
V bližnji cerkvici se nam je zgodil še kratek koncert, za dušo in nekaj naključnih obiskovalcev. Irish blessing je seveda železni repertoar.
Končno smo med domorodnim ljudstvom našli enega, ki je uspel ujeti vse nas v objektiv (in skoraj celo cerkev!) ter pritisniti na pravi gumb fotoaparata. 
Vožnja domov je bila divja in nepozabna. Kot ves dan ;)
Predsednik je večkrat pogledal v-sive-štrene-zamotano nebo in dvomeče zmajal z glavo.
In stvar se je pravzaprav zelo lepo iztekla - nobenih ozeblin na glasilkah, niti enih prepihnjenih pljuč, izgube veselja do petja ali podobnih nevšečnosti. Ej, če smo preživeli to, lahko še marsikaj ;)
... prav tako pa nam je uspela zaključna pesem Ko skupaj še vsi zapojemo... Tisti ženski OOOO-ji so enostavno najbolj utrgano smešni toni na svetu :))
Zaštartali so seveda naši Stari mački, mi pa v prve vrste, dokler nas niso izrinile trume navdušenih poplesavajočih turistov.
Pod marelami je ravno prav senčnato. (Ej, teli Mački pa niso kr tko...) 
Malo tu, malo tam zapoješ sam.... 
No, pa smo skupaj! Slovenske narodne so zakon!
Če znaš swing, potem te podplati ob taki muziki kar sami odnesejo na plesišče. In če znaš swing tako dobro kot tale dva zgoraj /drugi par je ravno v tem trenutku skočil s slike/, potem pa raz-tu-raš. Enkraten šov, brez heca! Hvala :))
Preden začneš rundo jazzovskih, se je dobro uglasiti na isto frekvenco z glasbeniki. Par pomežikov in pokimčkov, pa je!
Ob tako lepih melodijah je velika nevarnost, da človek pozabi, da mora peti.
Na koncu pa je pri obloženi mizi seveda treba razrešiti še nekaj filozofskih dilem.
Zdravkine barve se prelivajo v nas od vsepovsod. 
Kdo je Zdravka? Na to najprej poskuša odgovoriti gospod s kravato,...
... potem pa še Zdravka sama. Ampak treba je vendar le pogledati njene umetnine :)) - Jaroša še zmeri ni... -
Tudi mi pokažemo svoje barve in poslušalci nam z vzkliki povedo, da smo jim všeč. - Jaroš se medtem mirno sprehaja po Kranju in veter mu prinese naše petje okoli ušes. Potem pa - šprint! -
Dobre stvari se ponavadi končajo z objemi veselja, sendvički, smehom in - tremi tenorji. - Na srečo je Jaroš pritekel še pravi čas, da je vse to ujel - peli bomo pa itak še velikokrat! - 
Zdravka, vse čestitke za ta lepi projekt!
The Winners! Končno na cilju. Od mraka pa še vedno niti ene same majhne majcene teminice.
Ja kdaj pa je uletela noč??? 
Tradicionalni spust balonov nam najprej ovlaži oči, po strmoglavljenju nekaterih še gorečih primerkov pa požene po udih tudi nekaj strahu pred požarom. Veter je v teh grapah hud, ni kaj. Ampak zemlja je vlažna in lahko smo se brezskrbno predali sanjavemu strmenju v lučke nad nami.
Pred nočnim gozdnim pohajkovanjem smo še 73-ič ta večer zapeli Irish Blessing, prižgali bakle, se nastavili kameri, nato pa...
...ČIRULE ČARULE...
Končno! Marko že daje intonacijo, pa da slišimo zdaj tisti Ma...
Glede na aplavz je bilo vse absolutno točno in kul. 
Veselo nadaljevanje v bližnji gostilnici. - A gremo zdej še kam? (Odgovor je vedno isti ;) 
Eni bi radi noter, drugi pa ven...
In medtem, ko mi za mizo brenčimo o vsem mogočem, nas naš stari dobri Klobuk tiho čaka v kotu. /Mimogrede, po zadnjih nepreverjenih podatkih naj bi se, ne na lastno željo, čisto ponesreči, nekam v neznano odpeljal v avtu z Zdravkino prijateljico. Če ga kdo kje opazi, naj ga usmeri domov./ 