Poti so bile samotne - milje daleč le iz-zimskega-sna-prebujajoči gozd in palčki in mi :)
Več glav več ve, zato se ne moremo izgubiti. Pa če se nekateri še tako trudijo...
The Winners! Končno na cilju. Od mraka pa še vedno niti ene same majhne majcene teminice.
Najprej večerja, potem obvezni Dušanovi štosi in nato seveda naše literarno ustvarjanje :)) Resno razmišljamo o sodelovanju na kakšnem natečaju z denarno nagrado.
Ja kdaj pa je uletela noč???
Tradicionalni spust balonov nam najprej ovlaži oči, po strmoglavljenju nekaterih še gorečih primerkov pa požene po udih tudi nekaj strahu pred požarom. Veter je v teh grapah hud, ni kaj. Ampak zemlja je vlažna in lahko smo se brezskrbno predali sanjavemu strmenju v lučke nad nami.
Pred nočnim gozdnim pohajkovanjem smo še 73-ič ta večer zapeli Irish Blessing, prižgali bakle, se nastavili kameri, nato pa...
...ČIRULE ČARULE...
Končno! Marko že daje intonacijo, pa da slišimo zdaj tisti Ma...
Glede na aplavz je bilo vse absolutno točno in kul. 
Veselo nadaljevanje v bližnji gostilnici. - A gremo zdej še kam? (Odgovor je vedno isti ;) 
Eni bi radi noter, drugi pa ven...
In medtem, ko mi za mizo brenčimo o vsem mogočem, nas naš stari dobri Klobuk tiho čaka v kotu. /Mimogrede, po zadnjih nepreverjenih podatkih naj bi se, ne na lastno željo, čisto ponesreči, nekam v neznano odpeljal v avtu z Zdravkino prijateljico. Če ga kdo kje opazi, naj ga usmeri domov./ 
Kje drugje kot pod Julijinem oknu. 
Letos nam za spremljavo niso hrumeli mestni avtobusi in ljudje čez cesto so nas čisto zares slišali. No, sem in tja. Kajti hrumela je snažilka iz banke. Le zakaj ne, če je za to možnost? Bila je neverjetna - ko je prišel čas za sesanje, je neumorno in hudo zavzeto ropotala s svojim sesalcem pred vhodom in se tudi slučajno ni dala motiti z našim petjem. In ko je minilo tistih pet minut - občutek je sicer bil, da je vso stvar celo malo zavlekla in da je bila tista preproga čista že precej prej - je le odvlekla škatlo noter in mi smo počasi zaključili. Pa smo imeli kulturo vseh sort. 
Ampak je bilo lepo. Večer je bil ravno prav zimski in oblački nad stolnico zelo rožnati. Drugo leto pa spet!
Za filozofsko razglabljanje in odmik od Kitajske v prihodnost je poskrbel Jon Tihi in njegov dnevnik. Sepuljke nam še danes kravžljajo možgančke. /Ta Shi ima sicer o njih izdelano precej verjetno teorijo./ Ampak enkrat je tudi kurdljev in vmedov in ardritov in metlic s česnom dovolj. Treba se je bilo odpraviti spat in si kakšno luštkano reč prišparati še za drugič. Gambej!
(Zapisala Ne Ling)
December je sicer že minil, morda pa je komu vseeno padlo v uho: 
Veselje, ljudske pesmi, klobučki in barvna krila gredo lepo skupaj.
Petje, petje, petje... in še kar naprej petje. Tokrat v rdečih suknjicah.
Po natančnejšem ogledu fotografije sledi ugotovitev: turkizna barva je zapostavljena in barvna kompozicija našega zbora porušena. Alti, ali se da kaj ukreniti v tej smeri?
Še nikoli nismo tako dobro zapeli Venčka pivskih. Pesem nam je zares privrela iz sredine srca! Intenzivna vaja prejšnji večer, ko smo jo končno enkrat odpeli od začetka do konca, je pa morda tudi naredila svoje...
Alti in basi sicer z bolj malo turkizne barve, ampak barvito...
Po koncertu so nam postregli s krofi in klobasami - odlična kombinacija! - pa tudi žeje nismo trpeli. Hvala za pogostitev in prijeten večer! 
